V petek, 10. junija, zvečer se bo s sveto mašo ob 19.00, ki jo bo daroval nadškof msgr. Alojzij Cvikl DJ, v Stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika začela 24-urna molitev za diakone, novomašnike in nove duhovne poklice. Prošnja, ki jo v teh dneh izrekamo pa je: »Gospod, duhovnikov nam daj!«
V teh dneh, ko so pred nami počitnice, nekateri mladi še vedno oklevajo, komu podariti svoje življenje. Ni enostavno pustiti vse in iti za Njim, vendar nam je zgled apostol Pavel, ki je zapisal Jezusovo spodbudo: »A mi je rekel: ‘Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.’ Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9). V teh dneh naj se pomnoži molitev za mlade, da bi imeli pogum reči: »Tukaj sem, Gospod«. Predvsem molimo za to, da bi znali umirati svojim željam – egoizmu in se dati na razpolago.
Samo takrat, ko stopimo na drugo mesto, lahko Kristus resnično deluje v nas.
Sveti Gregor Nazianški je zapisal:
»Mene pa Kristus je zgrabil, nikdar ne odneham
tega življenja na zemlji razvezovati vezi.
Dvojen sem namreč. Tukaj bilo je telo narejeno,
k tvoji se zemlji nagiba zato.
Duša pa piš je Boga, stvari nadnebeških
boljši delež zmeraj želi si nadvse.
Toka izvir tako prekipeva, tako pozna ogenj gorečo
pot brez povratka, eno samo, in se žene navzgor.
Velik zelo je smrtnik in je glasnik. Če se zažene,
kot iz pegavega leva kača odide od tod.
O, poskočite, duhovniki! Jaz sem umrl. O vi hudobni sosedje,
ne bo treba kot prej trepetati vam več pred menoj.
Veliko hišo večno živega Kralja zase zaprite,
jaz pa, ki pustil sem vse, vendar eno imam,
križ življenja svojega steber sijoči. A dvignil če bom se
od tod, delež pri žrtvah nebeških bom tudi imel,
ki prihajala blizu ne bo jim zavist, zlo narejeno, če tako je dovoljeno reči,
ko za zavistne brez zavisti molil bom sam.«
(O nepomembnosti vnanjega življenja, 777A)
