GESLO:
Ne boj se, samo veruj! (Mr 5,36)
Jaírova hči in žena, ki je krvavela
Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala ob njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je
rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu.
Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in velel, naj ji dajo jesti. (Mr 5,21‒43)
Jair, poln zaupanja, navdušenja, pričakovanja, … stopi do Jezusa in ga prosi to, kar mora prositi. Pridi, da moja hčerka ozdraví. Njegovo zaupanje je veliko in prepričanje trdno, da Jezus to zmore. Sredi te gotovosti ga preseneti novica »zanesljivih« prič in dogodkov, ki mu naznanijo, da je upanje preprosto brezupno. Tudi če bi bilo mogoče, sedaj ni več. Hči je mrtva in možnosti za drugačen razplet ni več. Pusti učitelja na miru in se vrni domov. Če je prej bil on pobudnik dogajanja, pa ga sedaj Jezus sam pomiri in spodbudi, da naj veruje in se ne boji. Ne pove mu, kaj bo naredil, ampak samo naredi. Toda ni nepomembno, da k temu dejanju povabi tudi svoje, čeprav niso ne Peter ne Jakob niti Janez tisti, ki karkoli dodajo temu čudežu. A želi jih za priče in jim želi dati gotovost, da bo po njih mogel nadaljevati delo. Oni bodo skupnost, ki bo živela njegovo Besedo, njegova dela in njegov spomin.
Tudi danes je to dogajanje še kako prisotno!
Kot Jair smo tudi mi polni iskanja. Toliko je upravičenih prošenj, pričakovanj, … Jezusove besede nas osvajajo, njegova dobrota nam je blizu, lik osebe je prepričljiv. A toliko je tudi ovir, izkušenj, negotovosti, … In potem se zdi, da v Jezusu pač ni rešitve, še manj v Cerkvi. A Jezus nam kliče: »Ne boj se, samo veruj!«
Zato je misijon priložnost, da najdemo pot k Njemu, da iščemo resnično pot vere in zaupanja.
Z geslom misijona bi radi povedali, da nam dogodki misijona želijo pomagati pri odkrivanju bistva vere. Vse, ki verujemo, želijo v veri okrepiti, vsem, ki iščejo, pa vero osvetliti. Naš delež pri tem pa je, da zaupamo in se podamo na pot.
Pred 20. leti smo se na Betnavi veselili razglasitve prvega slovenskega blaženega. Takrat nas je sedaj že sveti papež spodbujal, naj si ga vzamemo za svojega vzornika, vodnika in priprošnjika na poti življenja. Ker letos obhajamo to pomenljivo obletnico in ob tem tudi 160-obletnico prenosa sedeža nadškofije v naše mesto, smo se odločili, da je osnova logotipa vzeta iz logotipa ob beatifikaciji.
»Ne boj se, samo veruj!« se prepleta s Slomškovim vodilom, da nam naj bo sveta vera luč. Ob tem pa barve povezujejo tako mariborske barve kot barve Cerkve – obeh zastav, saj tudi dogodki misijona prepletajo prizadevanja za rast evangelija v našem mestu in okolju. Če pa pogledamo logotip s strani, lahko opazimo podobo naše pokrajine – rdeča črta predstavlja Dravo, rumena pa Pohorje in druge griče, ki nas obdajajo.
Poglej PROGRAMSKO knjižico >>>
