Besede nadškofa msgr. Alojzija Cvikla
V Markovem evangeliju beremo, kako je predstojnik shodnice Jezusa prosil za ozdravitev svoje hčerke. Njegova prošnja, kot beremo, je bila goreča in polna upanja. Kar vrgel se je pred Jezusa in ga prosil: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« V tej prošnji odseva ljubezen predstojnika do hčerke, pa tudi vera, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu Jezus reče: »Ne boj se, samo veruj!« (prim Mr 5, 22–42).
V ozadju je vera, da nas Jezus lahko ozdravi. Ne le, da lahko vrne človeku zdravje, ampak da ga lahko tudi obudi od mrtvih. Ta vera je bila za prve kristjane gotovost. Danes pa kakor da je pri mnogih, ki se imajo sicer za kristjane, ta vera zbledela in srečujemo toliko negotovosti.
Velikonočni prazniki želijo utrditi našo vero v Jezusovo vstajenje, kajti on, ki je vstal in živi, nas želi pripeljati v Očetovo hišo, tja, kjer kraljuje Življenje. Kristusovo vstajenje zato za vsakega od nas pomeni počelo upanja in novega življenja. Če pustimo, da se nas dotakne njegova ljubezen, se začne naše življenje spreminjati in dobiva nov smisel. Po poti vere na neki način doživi človek vstajenje in obuditev.
Vesel sem, da ste se v Mariboru odločili za misijon. To je lepa priložnost za poglobitev in utrditev vere vseh verujočih. Papež Frančišek nas vabi, naj bomo kot Cerkev »na izhodu«. To pomeni, naj bomo na poti tudi k tistim, ki iščejo resnico in pričakujejo, da bi jim kristjani podelili to, kar smo sami že našli in v kar verujemo.
Misijon je tudi priložnost, da odkrijem lepoto krščanskega občestva, kjer najdem oporo in spodbudo v hoji za Kristusom. To velja za otroke, mlade, samske, poročene, vdovce, ločene, starejše …
Misijon nam želi pomagati, da bi se v hitrem ritmu življenja ustavili in poslušali. Prek Božje besede prihajam v stik z Bogom, ki mi želi spregovoriti in mi razodeti, da je moj Oče, ki je poslal svojega Sina, da mi pokaže, da me ljubi in nas želi skupaj popeljati k lepšemu in polnejšemu življenju. Tega bomo deležni, če si bomo prizadevali za sinovski in hčerinski odnos z Očetom v moči Sv. Duha. Bog nas čaka! Pogosto slišim kristjane, ko govorijo: »Prejel sem vse zakramente, včasih grem tudi k maši«, a to je tudi vse, kar lahko povedo. Takšna vera ni živa. Da je naša vera živa, se moramo nenehno duhovno hraniti. Cerkveni očetje so to lepo izrazili, ko so poudarjali, da sta nam za rast vere podarjeni dve mizi: miza Božje besede in miza Božjega kruha.
Misijon nas želi pripeljati do teh dveh miz: »Pridite, čakam vas, obed je pripravljen!« Ob mizi ljudje najbolj začutimo, da smo družina, da smo med seboj povezani.
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Naj nam misijon pomaga, da bi še bolj spoznali Gospoda, ki nas čaka, da bi mu prisluhnili in njegove Besede ohranili v svojem srcu, da bi rastli v medsebojni povezanosti kot občestvo, ki je na poti z Gospodom in nenehno v hoji za njim; da bi svetu pričevali o njegovi bližini, njegovi dobroti in o njegovem usmiljenju.
Božji blagoslov in obilje milosti Sv. Duha naj bo z vsemi misijonarji in vsemi, ki se boste misijona udeležili!
† Alojzij Cvikl, nadškof
