V zgodnjem nedeljskem jutru sedemnajstega januarja nas je dohitela novica, da je v mariborski bolnišnici, star devetdeset let, mirno zaspal naš dolgoletni župnik, Anton Žerdin.
Rojen je bil 8. junija 1930 v Žižkih, v župniji Črenšovci, v Prekmurju. Oče je umrl, ko je bil Tone še otrok. Klub stiski številne družine je sedem nepreskrbljenih otrok ob mami zraslo v pokončne in radostne ljudi.
Po maturi, leta 1949 se je odločil slediti svojemu bratu Štefanu, salezijancu in je vpisal študij teologije. Kot odličnemu dijaku so mu, da ga bi odvrnili od njegove namere, ponujali štipendijo za študij bodisi matematike bodisi arhitekture. Kljub odkritim pritiskom takratne oblasti je vztrajal pri svoji odločitvi, da postane duhovnik.
Posvečen je bil 29. junija 1956 Najprej je bil duhovni pomočnik v Hrastniku. Nato je za šest let odšel na prvo kaplansko mesto v Lendavo. Od tam ga je za štiri leta pot vodila v Ljutomer, v začetku leta 1967 pa je prišel v Maribor, v župnijo Sv. Rešnjega Telesa. Najprej je bil kaplan, nato župnijski upravitelj, potem pa kar oseminštirideset let župnik in odličen gospodar.
Z modrostjo, ki je ne zmore vsak, je še poln moči in energije, prepustil mesto prvega duhovnika v župniji mlajšemu, gospodu Francescu Bertoliniju in se upokojil. A tudi upokojen, je ostal do zadnjih dni dragocena in zanesljiva pomoč svojemu nasledniku in tudi drugim duhovnikom, ko so ga potrebovali. Ko so njegove telesne moči pričele usihati, pa mu je bil njegov naslednik v oporo s sinovsko ljubeznijo. Ob njiju smo se učili umetnosti prijateljskega sožitja generacij.
Duhovnik Anton Žerdin je bil človek, ki je zavzeto spremljal drugi Vatikanski koncil in ga poskušal uresničevati v svoji župniji.
Bil je zavzet voditelj mladih in tudi tistih, malo manj mladih. Prijateljske vezi so se spletale najprej v planinah, kasneje na duhovno in družabno bogatih župnijskih romanjih, nenehno pa so se učvrščevale ob pomembnih prelomnicah v njegovem življenju in življenju njegovih faranov. Vedno smo ga hoteli imeti nekje blizu – ob krstih, prvih obhajilih in birmah, porokah, družinskih in osebnih praznovanjih pa tudi smrtih.
Ni pa bil samo ozko usmerjen v svojo župnijo. Dolga leta je bil dekan mariborske dekanije od 1975 do 1991. Več mandatov je bil član DS NŠM in tudi član zbora svetovalcev.
Leta 1973 je bil imenovan za sodnika pri mariborskem cerkvenem sodišču in to službo je opravljal vse do smrti.
Poklicu duhovnika je bil predan do konca. Vedno razmišljujoč in tudi zdravo kritičen. V vseh svojih službah je bil zvest svojemu novomašnemu geslu: «Vate zaupam Gospod!«
Tone Žerdin je bil eden izmed tistih ljudi, ki s svojim zgledom plemenitijo življenja soljudi. Bil je moder, preprost, predan, iskren.
Ob vsem tem je bil Tone velik Slovenec. Nobeno srečanje z njim ni minilo brez zapetih slovenskih narodnih pesmi, zaokroženih s Prešernovo Zdravljico – dokaj dni naj živi Bog kar nas dobrih je ljudi. Zato ni naključje, da je svojo zadnjo mašo v domači cerkvi, še vedno bistrega duha, daroval lani, šestindvajsetega decembra. Za domovino.
Ljubezen do slovenske domovine, bomo vsi, ko smo bili z njim povezani, shranili v sebi kot dragoceno dediščino, Bogu hvaležni za njegovih dokaj veliko dni, ko smo ga smeli imeti v svojih življenjih.
Mašo v njegov spomin je v cerkvi Marije matere Cerkve daroval mariborski nadškof ob somaševanju prijateljev, duhovnikov. Zaradi trenutne zdravstvene situacije je bila prisotna samo peščica njegovih najbližjih. A besede zahvale njemu in zanj, so segle do srca.
Ob grobu je srčno in spontano zadonela pesem K tebi želim moj Bog.
Danica Ozvaldič
